(Z)Mešano o ustvarjalnosti 8. del – Nevroplastičnost - »Plastic fantastic« 21. stoletja
posted at: 2011-10-27
by: Almir Flisar
Ko se vrneš z dopusta, ki je bil precej zaznamovan z odsotnostjo povezanosti s spletom, je za pričakovati, da rahlo pogrešaš klikanje, raziskovanje in iskanje novosti. Prvi kliki so bili namenjen spletni strani TED.com in preverjanju, kaj je novega pri tem viru idej, ki so vredne širjenja. Ko je bila moja radovednost potešena s prebliski, ki so jih predstavili Philip Zimbardo, Dan Ariely, Daniel Kraft in drugi, se je v glavi nenadoma rodilo vprašanje, kateri je najbolj gledan video na strani, ki je obnorela svet s tem, da je ljudem ponudila 18-minutne odmerke modrosti in znanja, pogosto oplemenitene z izjemnim čustvenim nabojem. Ravno slednje je zagotovo doprineslo, da se je na vrh najbolj gledanih zavihtela Jill Bolte Tailor, strokovnjakinja s področja nevroanatomije, ki je doživela in preživela masivno možgansko krvavitev ter se po devetih letih okrevanja postavila pred zahtevno TED-občinstvo. Predstavila nam je »kap spoznanja« oziroma pogled od znotraj na dogajanja od trenutka, ko je krvni sod v njeni glavi eksplodiral. V hipu nas fascinira zgodba o levi in desni polovici naših možganov, razlaga, o čem je v teh trenutkih razmišljala in kaj se je v resnici dogajalo, trenutek, ko je spoznala nirvano… Iz čevljev nas vrže gromozanska volja po popolnem okrevanju. Tisto, kar pa je povzročilo največ iskrenja nevronov v mojih možganih, je bilo vprašanje, kako je sploh mogoče, da nekdo po hudi možganski krvavitvi tako dobro okreva in svojo zgodbo deli z nami. Odgovor v eni besedi se glasi – nevroplastičnost. Gre za sposobnost možganov in živčnega sistema, da se strukturno in funkcionalno spremeni pod vplivom okolja. Možgani lahko povrnejo funkcijo tudi po več letih od poškodbe, vendar potrebujejo spodbudo iz okolja. Vztrajne vaje stimulirajo nevrone iz drugih delov možganov, da prevzamejo funkcijo poškodovanih področij. Primer Jill Bolte Taylor je najboljša demonstracija čudovite prožnosti človeških možganov in eden od razlogov, zaradi katerega lahko rečemo, da je nevroplatičnost »plastic fantastic« 21. stoletja.
Poleg izjemne vloge pri okrevanju po možganskih poškodbah nevroplastičnost deluje tudi pri učenju, oblikovanju novih navad, spoprijemanju s spremembami in prilagajanju na nove okoliščine. Zanimivo je, da so šele v tem stoletju znanstveniki dokončno ovrgli dogmo, da je prožnost možganov rezervirana samo za čas odraščanja, da pa so možgani odraslih nespremenljivi, določeni v obliki in funkciji in da ko dosežemo odraslost, obtičimo s tistim, kar imamo. Danes lahko rečemo, da so otroški možgani hiper-nevroplastični, da pa odraslim ostane ravno prava mera sposobnosti, da izkušnje iz okolja modelirajo možgane, njihovo velikost, obliko, število nevronov in njihove sinaptične povezave.
Vezni člen med možgani in okoljem je naš um. Možgani kreirajo um, um komunicira z okoljem ter pod njegovim vplivom (doživetimi izkušnjami) modelira in spreminja možgane ter samega sebe. In to je, pravzaprav, nevroplastičnost v akciji. Um in možgani, kot gonilna sila prilagodljivosti, soustvarjajo, da bi realizirali svoje ustvarjalne potenciale in rešili probleme, ki jih pred njih postavlja negotovo okolje. Številne raziskave potrjujejo to spoznanje. Londonski taksisti imajo na primer zaradi izkušenj pri iskanju najkrajših poti v zapletenem prometnem sistemu angleške prestolnice precej večji del možganov, ki je odgovoren za skladiščenje spominov in orientacijo v prostoru (zadnji del hipokampusa) v primerjavi s kontrolno skupino (Maguire at al.). Drugi primer so možgani bilingvistov. Kaže, da učenje drugega jezika povzroča spremembe v delu možganov označenem kot inferiorni parietalni korteks, ki je pri bilingvistih večji kot pri monolingvistih (Mechelli et al.). Gaser in Schlaug sta dokazala, da je volumen sive mase v regijah, ki so vključene v proces igranja pri glasbenikih, signifikantno večji kot pri ljudeh, ki ne igrajo na glasbene instrumente. Zanimivo študijo so izvedli tudi v Nemčiji (Draganski at al.). Ta je pokazala spremembe v možganih študentov medicine tri mesece pred težkim izpitom in neposredno po njem. Opazili so povečanje in strukturne spremembe v delih možganov odgovornih za učenje in pridobivanje spominov (parietalni korteks in že omenjeni hipokampus). Tudi meditacija lahko spremeni možgane. Raziskava Richarda Davidsona in Jona Kabat-Zina je pokazala, da že 8-tedenski tečaj meditiranja lahko spremeni sivo maso in izzove povečanje dela možganov v levem prefrontalnem korteksu, ki naj bi bil odgovoren za pozitivna čustvena stanja.
Lahko smo prepričani, da se podobne reči dogajajo vsakič, ko doživimo novo izkušnjo, bodisi da gre za branje teh vrstic, tečaj tujega jezika ali golfa, učenje igranja saksofona, navajanje na najnovejšo tehnološko igračo, ali prvi obisk Pariza. Radovednost, za katero vemo, da je eden od osnovnih elementov ustvarjalnosti, ima svojo nevrološko podlago v nevroplastičnosti. S kopičenjem različnih izkušenj ustvarjamo bogato zalogo, iz katere lahko črpamo navdih, povezave in ideje. Poleg tega naše možgane in um krepimo in jih držimo “v kondiciji” za spoprijemanje z vsakdanjimi spremembami in iskanje ustvarjalnih rešitev.
Vendar, pozor! Norman Doidge v svoji knjigi The Brain That Changes Itself izpostavlja “plastični paradoks”. Pravi, da nevroplastične lastnosti, ki nam omogočajo, da spremenimo naše možgane in dosežemo bolj prilagodljivo vedenje, nam prav tako omogočajo, da ustvarimo bolj rigidne možgane. Vsi ljudje začnemo z enakim nevroplastičnim potencialom. Nekateri se razvijejo v prilagodljive otroke in takšni ostanejo tudi, ko odrastejo. Drugi se odrečejo spontanosti, ustvarjalnosti in nepredvidljivosti otroštva v zameno za rutiniran obstoj, ki ponavlja enake vzorce vedenja in človeka spremeni v lastno karikaturo. Ker nevroplastičnost lahko povzroči tako mentalno prilagodljivost kot tudi mentalno togost, smo nagnjeni k podcenjevanju lastnih možnosti za prožnost, ki jo večina preizkusi samo v prebliskih.
Z drugimi besedami, nevroplastičnost je vedno na delu. Možgani in um se neprestano spreminjajo. Naša odločitev je, ali bo um vodil te spremembe ali pa se bodo dogajale same od sebe. Kaj boste izbrali vi?
Almir Flisar, DreamEthic Change
Prvič objavljeno v internem časopisu Zavarovalnice Maribor
Comments