(Z)Mešano o ustvarjalnosti 4 del - Ustvarjativnost!

posted at: 2010-08-22
by: Almir Flisar

Že nekaj časa v meni dozoreva ideja, da si poskusim razložiti, zakaj svet poslovanja favorizira besedo inovativnost v primerjavi z besedo ustvarjalnost ter ali je smiselno in možno vzpostaviti ravnotežje. Kaže, da je ta trenutek napočil in svoje misli v strnjeni obliki in na omejenem prostoru z veseljem delim z vami.

Širino spektra debate na temo inovativnost vs ustvarjalnost mogoče najbolj ilustrirata misli Petra Merrilla in Iztoka Osojnika. Merill v knjigi Innovation Generation trdi, da je ustvarjalnost samo eden od atributov, ki so nujni za inovativnost. Zanj je ustvarjalnost prihajanje na dan z idejami, medtem ko je inovativnost tako ustvarjanje idej kot tudi pretakanje teh idej v prakso. Osojnik na drugi strani pravi, da je ustvarjalnost temeljni pogoj, ki pomeni osnovo vsake inovativne družbe, in hudomušno dodaja, da je inovativnost v odnosu do ustvarjalnosti to, kar je tehnologija v odnosu do znanosti oziroma, da inovativnost aplicira spoznanja in znanja, ki jih generira čista ustvarjalnost kot temeljna možnost. Po mojem mnenju vsako vneto zagovarjanje ene ali druge opcije odvzema možnost izkoriščanja sinergičnih učinkov med inovativnostjo in ustvarjalnostjo.

Vse skupaj postane še bolj zanimivo, če problem pogledamo še z drugega zornega kota, ki nam ga ponuja Hugh MacLeod. Po njegovem mnenju je inovativnost »zunanja« beseda. Lahko jo merimo, vrednotimo. Generalno govori o stvareh, ki so bile ustrezno preizkušene in pri katerih je bilo dokazano, da delujejo v resničnem svetu. Takšen pogled nam pomaga razumeti, zakaj je inovativnost tako »vroča« beseda in zakaj se jo »rine« praktično povsod. Za ustvarjalnost MacLeod pravi, da je »notranja« beseda. Subjektivna in zamegljena. Bistveno težje jo je izmeriti, opredeliti. Gre za potovanje v notranji svet, ne pa zunanji. Zaradi tega veliko poslovnežev drži to besedo izven svojih uradnih slovarjev in raje uporablja bolj nevtralne, na zunaj usmerjene besede, kot so odličnost, kakovost in, seveda, inovativnost.

 

Obstaja zanimiv primer, ki lepo povzema bistvo cele zgodbe. Gre za »Fosbury flop«, tehniko skoka v višino, ki jo je svetu predstavil Dick Fosbury in ki je zagotovo ena od najbolj znanih inovacij v svetu športa. Inovativnost je bila v ospredju zato, ker je bila merljiva in se jo je dalo ovrednotili - s skokom 2.24 m in novim Olimpijskim rekordom je Fosbury osvojil zlato kolajno v Mexico Cityju (1968). To, kar je pritegnilo mojo pozornost pa je ustvarjalni proces, ki je stal za to inovacijo. Si lahko predstavite najstnika, ki s tedaj uveljavljeno »stradlle« tehniko ni bil preveč zadovoljen in je začel eksperimentirati ter skakati drugače kot ostali? Seveda, mladenič ni mogel začeti takoj rušiti rekorde, pač pa je moral neštetokrat rušiti letvico in leta in leta trenirati. Tako tudi trenerja ni mogel na hitro prepričati v učinkovitost nove tehnike, kronisti pa so zabeležili, da so ga strokovnjaki vneto odvračali od takšnega načina skakanja. Si kar predstavljam sceno v kateri visok suhljat najstnik svojemu »coach-u« poskuša razložiti in demonstrirati nov način premagovanja letvice, ta pa mu da roko na čelo v želji, da preveri, če morda ni vročičen. Velika možnost v tem času je bila, da je poklical njegove starše ter jim svetoval, naj sina odpeljejo k zdravniku zaradi nenavadnega obnašanja. Precej verjetno so se mu tudi sošolci posmehovali, saj je od začetka njegovih eksperimentov do podiranja rekorda šole ali pa zmage na državnem juniorskem prvenstvu minilo kar nekaj časa. Potem so stvari šle na boljše, čeprav so ga še naprej čudno gledali. Novinarji so poleg fotografije njegovega skoka poročali o »najbolj lenem skakalcu na svetu«, neki novinar pa je zapisal, da Fosbury v skoku izgleda »like fish flopping in the boat«, po čemer je tehnika tudi dobila ime. Ne glede na vsa odvračanja in posmehovanja, je zmagal na olimpijskih kvalifikacijah za reprezentanco ZDA, potem pa 1968 v Mexico Cityju premagal vso konkurenco in svetu vzel dih z novo tehniko skakanja. Zgodba, ki slikovito razlaga tako povezanost kot tudi razlike med ustvarjalnostjo in inovativnostjo,  je v času nastajanja opazovalcem zagotovo izgledala približno tako, kot če bi danes na stezi zagledali atleta, ki vztrajno teče nazaj, prepričan, da bo nekega dne podrl svetovni rekord na 100 metrov.

 

Da odnos med ustvarjalnostjo in inovativnostjo postaja bolj uravnotežen, nazorno govori tudi pogled EU, ki je bil predstavljen v projektu Evropskega leta inovativnosti in ustvarjalnosti (2009).  Inovativnosti, ki jo EU že nekaj časa izpostavlja kot glavni vir gospodarske rasti, so ob bok postavili ustvarjalnost, in sicer kot temeljno razsežnost človekove dejavnosti in neskončni vir inovativnosti, ki cveti tam, kjer obstaja dialog med kulturami, v svobodnem, odprtem in raznolikem okolju.

 

Moj skromni prispevek razvijajočemu se dialogu je mnenje, da sta tako inovativnost kot tudi ustvarjalnost izjemno pomembna za razvoj podjetja in družbe ter da se bistvo razlik in podobnosti med ustvarjalnostjo in inovativnostjo v poslovnem kontekstu najučinkoviteje predstavi skozi metaforo o dveh straneh istega kovanca. V isti sapi pa ponujam novo besedo – ustvarjativnost (ustvarjalnost + inovativnost) ter njeno definicijo - proces razmišljanja in delovanja v smeri generiranja, razvoja, vrednotenja, selekcije in udejanjanja novih idej s ciljem ustvarjanja dodane vrednosti za človeka, organizacijo, družbo in planet.

 

Prvič objavljeno v internem časopisu Zavarovalnice Maribor

 

add comment (0 so far)

Comments

Add comment