(Z)Mešano o ustvarjalnosti 3
posted at: 2010-06-05
by: Almir Flisar
Nedavni obisk Sarajevu je bila lepa priložnost za obujanje spominov na XIV zimske olimpijske igre. Vučko, prihod olimpijskega ognja na stadion Koševo v rokah tekača na smučeh, »Volimo Jureka više od bureka!«, »Bolero« para Torvill-Dean, taksisti, ki vračajo torbe in denarnice pozabljivim tujcem, ananasi in lososi v trgovinah, sneg, ki je začel padati ravno na dan otvoritvene slovesnosti, in je v pravem trenutku razblinil strahove organizatorjev, »Lijepo je bilo u Sarajevu, doviđenja u Calgaryju«, so samo nekatere iskrice, ki dražijo nevrone in zbujajo prijetne občutke pri vseh, ki so na kakršenkoli način bili del te zgodbe. Obstaja pa še en stavek, ki so si ga obiskovalci in udeleženci še posebej dobro zapomnili, saj je bil preprosto odgovor na vsa njihova vprašanja, prošnje in zahteve. »NEMA PROBLEMA!«
Sarajevčani so tako razmišljali, govorili in, kar je še posebej pomembno, delovali, da problemov res ni bilo. Bila je samo manifestacija ustvarjalnosti, ki ima moč spremeniti svet.
Malo starejši bralci se bodo zagotovo spomnili problema, ko so v času priprav za kandidaturo predstavniki Mednarodnega olimpijskega komiteja ugotovili, da ima smukaška steza na Bjelašnici nekoliko premajhno višinsko razliko. In kašna je bila rešitev? Na vrhu planine zgraditi restavracijo in narediti startno hišo v tretjem nadstropju te stavbe. Preprosto, mar ne?
Še ena značilnost je vezana na zgoraj omenjeni stavek in brezpogojno prijaznost, ki jo je uokvirjala – nalezljivost. V tem času sem delal za ABC (medijska družba, ki je sliko in zvok prenašala čez Atlantik) in v njihovi centralni redakciji, v stavbi RTV Sarajevo, je na frontalni steni visel ogromen transparent »NEMA PROBLEMA!« in spodaj ure - New York, Los Angeles, Sarajevo, Tokio, London itn. Nedvomno, »Nema problema!« je bil mem, ki je okužil vse, ki so prišli v kontakt z njim.
Nekaj let pred tem je Sarajevo bilo organizem na robu kaosa. Od leta 1945 do 1975 je število prebivalcev zraslo za šest in pol krat, infrastruktura je bila slaba, onesnaženost pa velika. Mesto zaprto med okoliškimi planinami je hrepenelo po soncu, zraku in vodi in je »pokalo po šivih«. Vizija skupine entuziastov, kako rešiti te probleme (»Dajmo organizirati Zimske olimpijske igre v Sarajevu!«), sama po sebi, je bila vrhunec ustvarjalnosti. Kot takšna je omogočila razvoj okolja, v katerem so na probleme gledali kot na izzive in kjer so se nove in originalne rešitve vrstile same od sebe. To je na ravni posameznika povzročilo vznik stanja preplavljenosti (Csikszentmihalyi) ter srečanje ustvarjalnosti in smisla v polju samouresničevanja (piramida potreb A. Maslowa).Vse, kar danes teoretiki predstavljajo kot lastnosti ustvarjalne organizacije ali družbe, je bilo tam: vizija, smisel, motivacija, znanje, sodelovanje, domišljija, igra, dialog, odgovornost in zaupanje.
Rezultat pod »triple bottom line«? Zadovoljstvo in sreča vseh vpletenih v soustvarjanju enih od najbolj organiziranih olimpijskih iger v zgodovini, infrastruktura, čistejše okolje in za nameček še 12 milijonov $ profita.
In zakaj vam obujam spomine na te lepe trenutke iz naše nekoč skupne polpretekle zgodovine?
Zato, ker je takrat v Sarajevu vladalo stanje ultimativne ustvarjalnosti podprto z usmerjenostjo k istem cilju, ki sloni na misli, da problemi ne obstajajo – obstajajo samo priložnosti za biti ustvarjalen (D. Roettger). Takšen način razmišljanja in delovanja bi morali negovati vsi, če želimo, da se Slovenija in celoten planet izvlečejo iz slepe ulice in začnejo živeti tisto, kar danes poznamo pod pojmom trajnostni razvoj. Prepričan sem, da še ni prepozno. Iščete dokaz? Poglejte, kako smo s skupnimi močmi očistili Slovenijo.
Prvič objavljeno v internem časopisu Zavarovalnice Maribor
Comments