Lynchevska pot do idej
posted at: 2009-09-06
by: Almir Flisar
John Maynard Keynes, znameniti in v zadnjem času velikokrat omenjeni ekonomist, pravi, da ideje oblikujejo potek zgodovine. Vprašanje, ki se ob tem rojeva, je, kako priti do prave ideje, ali kot pravi Collier, nenadne, bliskovite misli, ki je lahko vredna milijone dolarjev.
Razmišljanje o tako resni temi v poletnem času mora vseeno biti lahkotnejše, igrivo in zanimivo. Možno izhodišče za prav takšen pristop je zagotovo knjiga kultnega režiserja Davida Lyncha Kako ujeti veliko ribo: meditacija, zavest in ustvarjalnost.
V njej piše o »potapljanju vase« in »vzniku idej« skozi transcendentalno meditacijo, ki jo prakticira že več kot trideset let. Izjemno očarljivo bralca omreži s kaotičnim naborom zgodb, od mini esejev in anekdot do twitterskih kratkih misli, ki so ali zelo modri ali pa povsem odpuljeni memi. Nekako velja pravilo, da Lyncha ali obožuješ ali sovražiš in da je prostora vmes zelo malo, po branju knjige pa se občutno zoži še prostor na strani sovražnikov. Nobenih klišejev, nobene umetniške pretencioznosti, nobene »sreča v šestih korakih« plehkosti. Čisti Lynch, pa ne takšen, kakršnega smo mislili, da poznamo iz njegovih čudovitih filmov, pač pa tak, kot v resnici je. Še globlji, še celovitejši. Izjemen umetnik s sposobnostjo, da svojo modrost deli z drugimi.
Problem zavesti je v tem, da se večina ljudi kot krogle na fliperjih odbijajo med tistim, kar vedo, da vedo, in med tistim, česar ne vedo, da ne vedo. Temu lahko rečemo tudi razmišljanje »in the box«. Uspešni in srečni ljudje pa se opirajo na to, da ne vedo, kaj vse vedo, in so pripravljeni raziskovati ravno to področje ter se potapljati vase. Tako pravzaprav postane nepomembno, ali ustvarjalna ideja prihaja s področja zavednega ali nezavednega. Drugi problem, ki ga avtor poudarja, je »tesna gumijasta obleka« – kombinacija jeze, stresa, strahu in trpljenja, ki se je je, po njegovem mnenju, treba znati znebiti ter odkriti srečo in dobro počutje. Tako je možna kultivacija ustvarjalnosti, ki človeku omogoča, da postane še bolj to, kar je.
Sprehod v naravi, poslušanje glasbe v udobnem naslanjaču, vrtnarjenje – vse to so možne poti v lastne globine ustvarjalnosti, načini za negovanje lastne sreče, in recepti za odstranjevanje stresa. Lynch je izbral meditacijo. In kar je najbolj zanimivo, ob strani mu stoji tudi znanost. Nedvomno je pokazala, da so budistični menihi »svetovni šampioni v sreči«, potekajo raziskave o vlogi meditacije pri krepitvi zavedanja in dvigu ravni empatije, odkrili pa so tudi, da meditacija pomaga pri zdravljenju depresije. Mogoče so še najbolj zanimiv eksperiment izvedli Richard Davidson, Univerza v Wisconsinu, in Jon Kabat-Zin, Univerza v Massachusettsu, s sodelavci. V nekem biotehnološkem podjetju so pri skupini zaposlenih, ki so po dvomesečnem tečaju začeli meditirati (v nasprotju s kontrolno skupino iz istega podjetja, ki ni meditirala), ugotovili veliko manj stresa in skrbi ter povečano željo po delu. Odkrili so spremembe v levem in desnem prefrontalnem korteksu, za nameček pa še merljiv učinek krepitve imunskega sistema.
Lynch za svoje delo potrebuje kamero, trak, svet in igralce, nekdo drug les in dleto, tretji superge, žogo in tim, četrti pa računalnik, mobilni telefon, aktovko in sodelavce. Za presežke pa vsi potrebujemo široko polje zavesti in ustvarjalnost.Če za zapiranje kroga celotne zgodbe na tem mestu uporabim citat, ki pravi, da nikoli ne trpiš zaradi težav z denarjem, temveč zaradi težav z idejami, potemtakem omenjeno knjigo lahko tolmačimo kot nekoliko drugačen in dopustniškemu času primeren prispevek k reševanju finančne krize. Za presežke potrebujemo široko polje zavesti in ustvarjalnost.
Objavljeno v Glasu gospodarstva (avgust, september 2009)
Comments