Empatija – možni manjkajoči košček na poti k trajnostnemu razvoju in izhodu iz krize
posted at: 2010-10-23
by: Almir Flisar
Povzetek predavanja
Razvoj znanstvene misli in tehnologije v zadnjih desetletjih je omogočil osnove za boljše razumevanje empatije, ki ji pripisujejo vlogo motivacijske baze za socialni in moralni razvoj. Najnovejša dognanja z različnih področij znanosti kažejo na možnost vznika novega načina razmišljanja, ki vodi k boljši prihodnosti človeštva in planeta.
Znanost vsakdanjega branja misli
Sedaj je jasno, da empatija ni rezervirana samo za človeško vrsto, empatijo kažejo primati in številne druge živalske vrste. Iz tega sledi, da je empatija rezultat evolucije ter da je globoko zakoreninjena v nas. Vemo tudi to, da so dojenčki empatični od prvega dneva rojstva ter da posnemanje, ki ga pri njih opažamo, predstavlja simptom prirojene empatije in je obenem orodje za njen razvoj. Od tretjega leta naprej se empatiji pridruži razumevanje in sledenje pravilom, takrat lahko govorimo o oblikovanju etike skbi in sočutja, ki se naprej samo še krepi. Velik vpliv na vse to ima zgodnje psihobiološko navezovanje med otrokom in starši, kar potrjujejo tudi številne študije. Danes bolj razumemo nevralno podlago za afektivno in kognitivno empatijo. Jasno nam je tudi, da se pri opazovanju bolečine drugih v naših možganih aktivirajo iste regije, ki se aktivirajo, ko bolečino čutimo sami. Ni več skrivnost, da nekateri ta občutek lahko kontrolirajo z aktivacijo regij v prefrontalnem korteksu, kar je lahko dobro ali slabo. Postaja bolj jasna vloga oksitocina pri empatiji, zrcalni nevroni pa burijo duhove znanstvenikov zaradi svoje potencialno ogromne vloge pri empatiji.
Nekateri pravijo, da je definicij empatije toliko, kolikor je ljudi, ki se z njo ukvarjajo. Vseeno, veliko se jih strinja, da empatija zahteva tri različne veščine: sposobnost, da delimo čustva druge osebe, kognitivno sposobnost, da zaslutimo, kaj druga oseba čuti, in družbeno koristno namero, da sočutno odgovorimo na stisko te osebe.
Poleg nujnosti, da spoznamo skrivnosti te sposobnosti, da stopimo v čevlje drugih in čutimo njihove bolečine ali radosti, je ključnega pomena, da empatijo vgradimo v proces komuniciranja, če želimo biti uspešni pri reševanju zahtevne naloge iskanja sinergije med prizadevanji za izhod iz krize in sledenju načelom trajnostnega razvoja.
Izziv za praktično aplikacijo empatije v kontekst komuniciranja
Empatija kot „manjkajoči košček“ lahko komuniciranju in poslovanju v času krize, nenehnih sprememb, ekstremne transparentnosti in rasti ozaveščenosti deležnikov lahko prinese ogromno koristi. Največja je zagotovo v kontekstu etičnega dvosmernega komuniciranja z vsemi deležniki ter ohranjanju ali pa doseganju koherence med mislimi, besedami in dejanji. Posameznikom, voditeljem in organizacijam lahko omogoči graditev integritete in zaupanja, obenem pa prispeva k boljšemu razumevanju potreb vseh deležnikov. Izzivam vas, da razmislite o naslednjih vprašanjih: Kaj je empatija prinesla Baracku Obami? Zakaj je Si.mobil ustanovil Sklad Si.voda ter zakaj organizira Žur z razlogom? Zakaj je Electrolux pripeljal pralne stroje na Rock Otočec? Zakaj Amazon uvaja „Frustration-Free Packaging“ ? Zakaj bi si eno podjetje želelo pridobiti certifikat družini prijaznega podjetja? Primerov za kontempliranje na temo vloge empatije v komuniciranju je ogromno. Nekatere bomo zagotovo skupaj raziskali na 14. SKOJ-u, veliko prostora pa je prepuščeno bralcu, da sam poskusi ne le analizirati primere, pač pa tudi sintetizirati ideje, ki vodijo k bolj empatičnem komuniciranju, trajnostnemu razvoju in boljšemu počutju bitij na tem planetu. Pri tem ne gre pozabiti tudi potrebo po ustvarjanju razumnega profita.
Izziv ali priložnost
Zavedati se moramo tudi tega, da je empatija krhka. Študije kažejo, da so otroci bolj empatični znotraj skupine, ki nosi majco iste barve ter da smo odrasli bolj empatični do ljudi iste rase. In v tem leži izziv. Mati narava nam je empatijo zagotovila, vendar samo, če ji posvetimo polno pozornost, jo negujemo in jo razširimo na vse soljudi, druga živa bitja in celoten planet, tako kot predlaga Jeremy Rifkin, bomo lahko imeli priložnost, da v njenih plodovih uživamo ter jo obenem kultiviramo za prihodnje generacije. Nujnost realizacije te ideje ter vključevanja empatije v proces komuniciranja postaneta še bolj očitni, če upoštevamo misel Marshalla McLuhana, kanadskega filozofa, futurista in teoretika komuniciranja, ki pravi, da na vesoljski ladji Zemlja ni potnikov. Vsi smo posadka.
Objavljeno v posebni prilogi Dnevnika, ob 14. Slovenski konferenci o odnosih z javnostmi (Podčetrtek, 20. - 22. oktober, 2010)
Comments